Plečnikov zdravniški koncert 2004




Nekaj utrinkov s koncerta.
Foto Jelka Simončič

Glej spodaj za celoten program.


Ob letošnjem Plečnikovem

zdravniškem koncertu

 

 

Tomaž Rott

 

 

 

Letošnji jubilejni 35. spominski sestanek profesorja Janeza Plečnika pod strokovnim vodstvom neutrudne Verice Ferlan Marolt se je, podobno kot vsa prejšnja leta, zaključil z letnim “Koncertom zdravnikov” v Veliki dvorani Slovenske filharmonije, ki ima v Ljubljani še vedno najboljšo zvočnost. Naslov prireditve je namenoma v narekovajih, saj poleg zdravnikov sodelujejo tudi drugi sodelavci v zdravstvu in občasno nekateri gostje, ki bogatijo program Koncert je praznik mladosti, praznik zrelosti in praznik umetnosti. Mladost so izžarevale brhke mladenke, Anja Černe, Tjaša Kermavnar, Lea Papst, Maja Pešič, Andreja Petrun, ki so prejele za študijske uspehe na področju anatomije, histologije in patologije, priznanje profesorja Janeza Plečnika. Dekleta poleg svojega resnega študijskega pristopa bolnikom obljubljajo prijazen obraz in zanesljiv korak pri njihovem zdravljenju. Velikokrat veliko sonca v očeh, nasmeh in topla dlan otopijo bolečino In preženejo strah. Zrelost predstavljajo priznanja profesorja Franceta Hribarja, saj so namenjena izkušenim patologom, ki se izkažejo z vrhunskimi raziskovalnimi dosežki in/ali neoporečno organiziranim in visoko kakovostno izpeljanim strokovnim delom. Patologija je v Sloveniji deloma policentrično oblikovana, poleg inštituta so tu še oddelki za patologijo v bolnišnicah. Letos sta Hribarjevo priznanje prejeli Jadranka Vrh Jermančič iz izolske in Nada But Cigler iz novomeške bolnišnice. Prav v bolnišnicah izven središča so kolegice in kolegi izpostavljeni večjim pritiskom in stiskam, ko morajo sami obvladovati raznovrstna področja patologije, citologije in sodne medicine. Kolegici sta poleg tega sodelovali pri raziskovalnih projektih in na lastno pobudo tudi pri izobraževanju sodelavcev v zdravstvu in laikov. Praznik umetnosti! Pevski zbori imajo skupno srečanje v Stični, pevci - tekmovalci se srečujejo v Mariboru, Zagorju in drugod, okteti v Šentjerneju, zdravniki, študenti medicine in sodelavci v zdravstvu pa imamo svoj “Zdravniški koncert”. Če ga ne bi bilo, bi v teh predprazničnih dneh občutili veliko praznino. Res je, zdravniški koncerti so v preteklih 35-ih letih dobili patino dragocenega starega srebrnega posodja, ki smo ga v teh prvih decembrskih dneh, prav na rojstni dan našega pesnika Prešerna, s trdim in napornim delom med letom zloščili do bleščečega sijaja. Tokratni koncert se je ujemal tudi 25. obletnico Kulturno-umetniškega društva dr. Lojz Kraigher. Igramo, pojemo, plešemo in drobceni spodrsljaji so nam tako všeč, kot je za ljubitelje glasbe neizbežno prasketanje z nenadomestljive in nepogrešljive “vinilke” s toplim zvokom in velikokrat neponovljivimi izvedbami starih mojstrov, ali kot pregovorni skoraj obvezni spodrsljaji velikega pianista Rubinsteina. Pričelo se je z evropsko himno, Odo radosti iz IX. simfonije, ki jo je za mešani zbor priredil Janez Močnik, pod vodstvom Venčeslava Zadravca pa so jo morda kar simbolično v duhu Združene Evrope, zapeli združeni zbori KUD-a, Mešani pevski zbor dr. Bogdan Derč, Zbor študentov medicine Cor (pozneje sem kar pogrešal njihovo prijetno petje) in vokalna skupina Kliničnega centra Vox medicorum, na klavirju jih je spremljal Vladimir Mlinarič. Žal sem to točko zamudil zaradi z Evropo še “neharmoniziranega” parkiranja v Ljubljani. Izvedel sem, da se poslušalci s svojim odzivom sploh niso zavedali, da poslušajo himno. Zaradi protokolarnega pomena te skladbe so organizatorji dobili ustrezno dovoljenje. Vendar je tudi s tega vidika bila izvedba pri merna, saj so se prireditve udeležili gostje iz Velike Britanije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in morda še od drugod, tudi program je bil evropsko raznovrsten. Koncert je izkušeno, kot vedno, vodila Zvonka Zupanič Slavec. Z zanimivimi podrobnostmi je zapolnila menjave nastopajočih na odru. Med nastopi se je diskretno skrila (in zlila) za bogatim cvetličnim aranžmajem. Simbolika? Po podeljenih priznanjih se je koncert nadaljeval na orglah iz šentviške delavnice: János Borvendég iz Budimpešte je zaigral Lisztove variacije na temo B-A-C-H za orgle. Verjetno vsi prisotni poslušalci še niso slišali zvoka tega, ob 300. obletnici Filharmonije, pridobljenega glasbila v filharmonični dvorani. Zvočno bogata in zahtevna skladba, zaradi katere je nastala naelektrenost, ki se je sprostila v sproščenem burnem aplavzu. Bartokove slovaške pesmi je ubrano in temperamentno zapela skupina Vox medicorum pod vodstvom Tomaža Faganela ob klavirski spremljavi Vladimirja Mlinariča. Uspešno vodenje rojeva sadove. Sopranistka Janja Hvala, tik pred diplomo na Akademiji za glasbo, je ob spremljavi 35 let delujočega klavirskega tria Pro medico (Pavle Kornhauser, klavir, Marko Zupan, violina, Zvonimir Rudolf, violončelo) občuteno zapela Romance Sergeja Rahmaninova. Razmišljal sem, ali je v njenem petju več liričnosti ali več dramatike. Vsekakor je imela in je tudi izkoristila mnogo več priložnosti v izvedenih skladbah kot lani. Prijetno topel in barvit ter zanesljiv glas v širokem glasovnem razponu. Mešani pevski zbor dr. Bogdana Derča s pevovodjem Venčeslavom Zadravcem je predstavil Nedvedovo pesem Nazaj v planinski raj (ki sem jo sam pri sebi ponavljal, saj sta jo že “preminuli” vokalni skupini, moški kvintet dr. Janez Plečnik in nonet Ortopedske klinike skupaj zapeli v osemdesetih letih na enem od Plečnikovih koncertov v Narodni galeriji). Zapeli so tudi Boštjančičevo priredbo pesmi Söntr pojd’ z naslovom Prišel ljubi je pod okno. Zbor vztraja pri svojem delu, gostuje, prepeva in nastopa. Za uspešno nadaljevanje njihovega dela bo treba zbor verjetno nujno okrepiti z mladimi glasovi, kar je ob že obstoječih pevskih skupinah res težko. Nekaj časa najboljša trobenta Slovenske filharmonije, Stanko Arnold, je ob dobro vodeni in izvedeni spremljavi zdravniškega orkestra Camerata medica pod taktirko Andreja Ožbalta dostojanstveno predstavil Marcellov koncert za trobento in godalni orkester. Zaradi zdravstvenih težav z glasom smo pogrešali profesorja Kluna: za nastop je organizator pridobil basista Franca Javornika, prvaka ljubljanske opere, ki je namesto njega, ob klavirski spremljavi Lorene Mihelač, zapel arijo Dulcamara iz Donizettijeve opere Ljubezenski napoj. Hudomušna pesem o poceni “zdravilu za vse” bi bila lahko uvodna tema v načrtovane pogovore z zdravilci. Tomaž Petrač je bil učitelj in je še vedno mentor Poloni Maver, ki je ob študiju medicine diplomirala na Akademiji za glasbo: z Andražem Cerarjem in ob spremljavi orkestra Camerata medica z dirigentom Andrejem Ožbaltom so izvedli 3. stavek Rondo iz Mozartovega Koncerta za dva klavirja v Es duru. Baje naj bi bila to celo praizvedba v Ljubljani. Kadenco v tem stavku je priredil prijatelj pianistke, tako je bilo v tej izvedbi gotovo nekaj prvenstvenega. Odličen nastop morda napoveduje negotovosti o izbiri poklicne poti pianistke in bodoče zdravnice. Zaključna točka je bila simpatična baletna pantomima Možiček. Glasbo je napisal Josip Ipavec. Izvedli so originalno partituro, za katero so donedavna mislili, da je izgubljena in jo je v NUK-u odkril profesor Kornhauser. Nastopali so trio Pro medico in orkester Camerata medica pod vodstvom Vilima Demšarja. Plesale so učenke Srednje baletne šole iz Ljubljane pod koreografskim vodstvom Henrika Neubauerja in Darje Sebastian. Spored koncerta je oblikoval neumorni Pavle Kornhauser. Dosegel je, da je bila prireditev v celoti ena boljših, če ne najboljša v zgodovini zdravniških koncertov. Na koncertu so se srečevali “amaterji” in “profesionalci”, stari in sveži mladi diplomanti glasbenih akademij, hkrati zdravniki ali medicinci, ki so “tekmovali” v zagnanosti, zaljubljenosti v glasbo, ki jo doživljajo zase in jo posredujejo poslušalcem. Kje so meje med ljubiteljstvom in poklicno potjo? Ali je taka delitev sploh potrebna? Osebno mislim, da ni ljubiteljskih ali poklicnih nastopov, ampak gre le za dobro ali slabo izvedbo, dobro ali slabo predstavitev raznovrstnih žlahtnih umetnosti. Umetnost, ki je zgolj intelektualni izdelek, lahko sprejme le “elita”, ki jo (skuša) razume- (ti). Verjetno smo si različni, sam ne morem doživljati kakršnekoli umetniške dejavnosti, ki mi jo morajo teoretično razlagati. Ob govoricah, da se nameravajo vodilni posloviti od organizacije in vodenja koncertov - profesor Ferluga je že lansko leto najavil, da se poslavlja od vodenja protokolarnega dela prireditve, profesor Kornhauser pa po 35 letnem oblikovanju in uresničevanju umetniškega sporeda izroča to nalogo mlajšim - se sprašujem, ali bo možno obdržati sedanjo raven prireditve. Prepričan sem, da lahko ohranimo kakovost ob tehnično nekoliko manj zahtevnem programu, ki mu bo kos večina naših članov. Če pa kdo zmore več, še toliko bolje. In če bo vedno tako hitro minil čas dobrih dveh ur in pol neprekinjene prireditve, ostajamo na pravi poti.


sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo