Zaradi umetnosti ne potonemo, zaradi umetnosti smo več, kot samo minljiva bitja na površini zemlje        foto

Zaradi umetnosti ne potonemo, zaradi umetnosti smo več, kot samo minljiva bitja na površini zemlje

 

Zgornji naslov je citat Ifigenije Simonovič iz besedila, ki opisuje keramika Joergena Hansena iz Danske in njegove keramične skulpture na mednarodni koloniji umetniške keramike V-oglje 2009. Te avtoričine besede na svojstven način opisujejo pomen umetnosti in se zagotovo dotikajo mnogih, ki so kot umetniki sodelovali na prireditvah za bolnike, ki jih že mnoga leta organizira Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher (KUD) in jih vodi, organizira in povezuje kulturi predana zdravnica prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

 

Slikarska kolonija iz Zreč

V prvih vročih junijskih dneh letošnjega leta smo bili v razstavišču Univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana deležni zimskih motivov krajine iz okolice Zreč. Tradicionalno sodelovanje Likovne sekcije KUD-a in term Zreč je preraslo v prijateljsko druženje. Res, da se včasih zgodi, da česa ne znamo, da ne vemo kje začeti, iščemo bližnjice v postopkih rešitve problema, vse to pa je lažje dosegljivo in rešljivo ob kreativnem druženju ljudi, ki jih zanima isto izrazno sredstvo. Člani Likovne sekcije KUD-a so v zadnjih 18 letih sodelovanja s termami Zreče izdelali preko 600 likovnih del.

            Terme Zreče so sodobno termalno zdravilišče, ki izkorišča svoje naravne danosti, prav tako pa tudi Rogla, ki je klimatsko zdravilišče in športni center. Oba nudita turistične in zdravstvene usluge v vseh letnih časih. Uniturjeva centra, Terme Zreče in Rogla, že več let predstavljata domovanje članom Likovne sekcije KUD-a v času likovne kolonije. Večina del, ki nastanejo, krasi stene hotela Dobrava v Termah Zreče ter hotela Planja na Rogli. Vsako leto pa s slikarsko razstavo novonastalih del sodelujejo na prireditvi za bolnike v UKC Ljubljana.

            Osamljene ali stresne trenutke v junijskem poletnem času bodo bolniki in njihovi svojci lahko omilili z osvežujočimi pogledi na zimske krajine. Kar 28 slikarskih del krasi stene razstavišča. Prikazujejo zimsko motiviko krajine v osebnem likovnem izrazu vsakega od sodelujočih avtorjev, članov sekcije. Opazovali smo belino snega, ponekod že v njegovem tajanju, prve sledi pomladnega zelenja, igro sonca in senc … V mojih očeh so izstopala dela Božidarja Ščurka, Toneta Pačnika, Jana Milkoviča, Vlada Geršaka in Pavla Ščurka. Številni obiskovalci prireditve za bolnike in kasnejši gledalci imajo možnost oblikovati svojo lestvico najljubših. Morda pa bi bili avtorji vesli tudi kakšne prodaje.

            Razstavo je z besedami predsednika Likovne sekcije doc. dr. Toneta Pačnika predstavil podpredsednik sekcije Jano Milkovič: »Z izkušnjami, ki jih vedno znova plemenitimo na srečanjih v Zrečah in Rogli, lažje plemenitimo poslanstvo, ki ga ima naša Likovna sekcija, da posreduje in deli svoje miselne podobe, pomešane z najbolj žlahtnim slikarskim vezivom – čustvi in občutljivostjo, z ljudmi, ki pridejo v naše bele prostore …«

 

Izraziti krožni gibi pri nanosu barv

Razstavo akademske slikarke Urše Žajdela Hrovat, ki prihaja iz Domžal, smo si ogledali v Mali galeriji UKC. Predstavil jo je, umetnostni zgodovinar in likovni kritik znani prof. dr. Mirko Juteršek, nagovorila pa jo je tudi Zvonka Zupanič Slavec. Mehkobnost cvetličnih šopkov Urše Žajdela Hrovat je poudarjena s pridihom značilnosti, s krožnimi potezami pri reliefnem nanosu barv in občutkom zračnosti. Enotnost in povezanost med slikami poudarjajo ozadja, ki so svetlejša, nevtralna, včasih zamegljena. Avtoričina specialnost so rože. Tihožitja rož so barviti šopki različnih cvetov, ki jih ni najlažje prepoznati, saj so precej domišljijski. Tej specifiki je dodano še nekaj del z utripom mestnega življenja, oziroma podob domačega kraja. Slike so različnih formatov, avtorica pa je razstavo posvetila spominu na svojega nedavno preminulega brata Aleša Žajdele. Prisotna je bila tudi vsa njegova družina, vključno s profesorjem čeljustne kirurgije v pokoju, Zvonetom Žajdelo.

            Tokratni kulturni program prireditve za bolnike so popestrile kar tri hčerke akademske slikarke Urške Žajdela Hrovat z glasbenimi nastopi.

 

Ko si sestre ne podajo le rok, ampak se povežejo glasovno

Glasbeni nastop sester Hrovat, Jere, Mete in Ane je bil pester in lep. Svoje glasbeno izobraževanje so začele v glasbeni šoli v Domžalah, pod vodstvom Jožice Vidic pa so več let pele v zboru Domžalčki. Ana in Meta sta zaključili nižjo glasbeno šolo, nadaljujeta pa s solo petjem pri profesorici Julieti Kubik de Habjanič, ki jih je pri nastopu tudi spremljala. Jera obiskuje sedmi razred klavirja pri prof. Meti Novak. K skupnemu nastopu so jih spodbudile mamine slikarske razstave in tako kot tokrat že več let oblikujejo kulturni del otvoritvenega programa. S tokratnimi glasbenimi točkami so navdušile vse prisotne in tudi mnogi hiteči mimoidoči so ob vhodu v UKC Ljubljana zastali ter prisluhnili prijetnim melodijam vsaj za trenutek. Prepričana sem, da si bodo mlade glasbenice trenutke nastopov povezale v prihajajočo glasbeno kariero.

Barba Štembergar Zupan

 

 

Fotografska razstava in potopis

TURBOSTAN – Z AVTOM PO SVILENI POTI

Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizija

Besedilo: Ksenija Slavec, Domen Robek

 

V maju smo v avli Medicinske fakultete v Ljubljani postavili na ogled zanimivo razstavo fotografij, ki so nastale na \'overland\' potovanju študenta 3. letnika medicine Domna Robka po Centralni Aziji. Na poti sta mu družbo delala še Manca Dolinar in Cene Kopač, oba ljubljanska študenta medicine. Razstavo in čudovito potopisno predavanje so poimenovali Turbostan in tako že v imenu združili avtomobil z vsemi državami, skozi katere so potovali. Domen nam je na izredno dobro obiskanem potopisnem predavanju živo pripovedoval, kako zgleda, če se z avtomobilom odpraviš na dolgo pot izpred fakultete vse do tromeje med Kitajsko, Afganistanom in Tadžikistanom, visoko v gorah Pamirja.

 

Pot je Domna in ekipo vodila preko velikanske Ukrajine in Rusije do Kazahstana, kjer so po sledeh starodavnih karavan svilene poti vstopili v svet Pravljic iz 1001 noči, v Uzbekistan. Šeherezadam pa, kot pravi Domen, v tistih krajih delajo družbo sovjetski birokrati in policisti ter odlična hrana, ki je zanimiva mešanica ruske, azijske, turške in perzijske kuhinje. Ta ne skopari ne z mesom ne z zelenjavo, še najmanj pa z začimbami.

 

Cela država, kot pravita Domnova sopotnika, je najbližje pravljici v resničnem življenju, predvsem po zaslugi izjemno delovnih in prijaznih ljudi. Za tiste kraje je nepozabna prijaznost in poštenost uzbeških policistov. Začelo se je že na meji, ko je carinik vsej odpravi na polomljeni rampi sredi puščave iz srca zaželel dobrodošlico v njihovi državi. Ta pomoč pa se na meji ni končala, po svojih najboljših močeh so popotnikom tudi kasneje pomagali. Uzbeki so si že nekaj let po razpadu Sovjetske zveze z lastnimi rokami ustvarili košček raja sredi trde puščave. Poletne temperature preko 50 stopinj Celzija v senci so tam nekaj običajnega. Kljub temu, je povedal Domen, potovanje ni bilo prenaporno: »Povsod so stara krošnjata drevesa, pod katerimi v miru piješ čaj in ješ lubenice, ki jih tam nikoli ne zmanjka. Skoraj vsak mimoidoči nosi kakšno pod roko. Tujcem se radi nasmihajo in jim prijazno mahajo. Umetnost življenja je na zelo visoki ravni. Uzbeki niso bogat narod, njihova umetnosti bivanja je v domišljeni življenjski filozofiji: znajo živeti s tem, kar imajo, pridno delajo in vzdržujejo pristne družinske in medčloveške odnose.«

 

Naši popotniki so iz Uzbekistana krenili v divji Tadžikistan, kjer so od uzbeške pravljice ostali predvsem policisti. Domen je povedal: »Na meji sem moral h glavnemu cariniku, s katerim sva nato ob čaju govorila o družinah, študiju in drugem. Kmalu mi je razložil, da je postopek prečkanja meje zelo kompliciran in bi mi on, ki je dober človek, rad pomagal. Prepričan je bil, da imamo kaj za njega … V zamenjavo za mrzlo pivo smo dobili velik pečat v potne liste ... Po tem so se vse zapornice na meji dvignile ... Prečkanje meje je v tistih krajih vedno celodnevna dogodivščina, tudi če ubereš vse bližnjice.«

 

V Tadžikistanu jih je pot vodila preko Fanskih gora. Ceste so bile zelo slabe in so vodile med globokimi soteskami, jezeri, čudovitih barv, divjimi rekami in tudi skozi divje tunele. Domen je povedal: »Peljali smo se skozi predor, ki še ni bil zgrajen in verjetno tudi nikoli ne bo. Cesta, ki je vodila preko 4000 m visokega gorskega prelaza, je bila že davno povsem uničena. Pred samim predorom je bila skoraj meter globoka luža, predor sam pa prav tako v groznem stanju: Skozenj je drla pol metra visoka voda, pod njo pa so se skrivali betonski bloki in armaturne mreže, kar so avtomobilske gume občutile, šoferjeve oči pa niso mogle videti… Divjo vožnjo, polno nevarnosti, je odtehtal prečudovit pogled na visokogorski svet na drugi strani tunela…« Tak je bil začetek vzpona v Pamir, na streho sveta. Ceste so iz kilometra v kilometer postajale vse slabše, uporniki v gorah pa so razstrelili most, preko katerega je peljala edina uporabna cesta v Pamir. Mladim popotnikom, bodočim zdravnikom, ki bodo v življenju najverjetneje tudi morali iskati poti po brezpotjih, tako ni preostalo drugega, kot voziti po edinem kolovozu, celih 600 km, vzdolž Afganistanske meje. Na poti so srečevali revne domačine, ki pa so bili zelo prijazni in srčno dobri. Ko je Domen spraševal pastirja, podobnih let, kako živijo pozimi pri 50 stopinjah Celzija pod ničlo, je ta preprosto odgovoril, da ne živijo, ampak deset mesecev letno trpijo ter se kislo nasmehnil. Situacija v Tadžikistanu se od razpada Sovjetske zveze iz leta v leto slabša, saj ni več šol, zdravnikov, premoga, ceste se podirajo, ni praktično ničesar, razen tistega, kar daje narava. Povprečna plača hribovskih prebivalcev znaša okrog 10 evrov mesečno. A življenje gre naprej in prebivalci ne razmišljajo o nerešljivih situacijah ter so dobri in prijazni, kar jih ohranja človeško dostojanstvene sredi ničesar. Za popotnika najdejo ne le prijazen nasmeh, ampak jih celo pogostijo. Policist pa je od naših medicincev celo zahteval, da vsi v avtomobilu odpnejo varnostne pasove, ker so po njegovem prepričanju škodljivi in te lahko ob nesreči celo poškodujejo!

 

Ko je nekdo po predavanju iz avditorija popotnike povprašal, kaj se jim je v Pamirju najbolj vtisnilo v spomin, so povedali: »Nikoli ne bomo pozabili vtisa, ki so ga pustile gore … Cesta je vodila vse višje in višje. Užitek v vožnji po brezpotjih na skoraj 5000 m nadmorske višine, obkroženi z veličastnimi sedem-tisočaki, ki so nam pobrali še zadnjo sapo, je nepopisen … Pamir je brezkončno in brezčasno lep, vreden težkih naporov in divje vožnje. Ko ga ugledaš, ga želiš videti znova in znova. Ob prečudovitih pogledih je v hipu pozabljen nizki zračni tlak 550 Mb in kuhanje pri tako nizki temperaturi, ki je misija nemogoče … Pozabljen je mraz, veter, vsi napori ... Ni besed, ki bi opisale pamirsko kraljestvo nad oblaki v vsej njegovi lepoti. Na koncu, ko misliš, da si videl že vse, te pričaka še slano jezero, nastalo z padcem meteorja, ki se blešči pod Pik Leninom, le nekaj metrov pred kitajsko mejo, v čudoviti turkizni barvi, tako lepi, da kasneje fotografijam nihče ne verjame.«

 

Iz Tadžikistana so se popotniki, »lažji« za nekaj podarjene polente carinikom na meji s Kirgizijo, spustili na zelene pašnike te dežele.. Carinikom so se odkupili s polento, za katero so slednji mislili, da je nekaj imenitnega. Meja je bila improvizirana v stari kamionski cisterni na 4300 m nadmorske višine. Cariniki so jo za silo usposobili, da se je upirala mrazu in sneženju. V Kirgiziji divje gore zamenja mehka travnata preproga, ki pokriva to »Švico Centralne Azije«. Tu in tam sredi zelenja popotnikom naproti prijaha jezdec z velikanskim belim klobukom. Tamkajšnji prebivalci še vedno živijo v jurtah, velikih nomadskih šotorih. Domačini v njih gostom postrežejo z ariagom ali kumisom, rahlo alkoholno pijačo, ki jo pije staro in mlado, zraven pa dodajo košček kruha in sveže stepena smetano iz konjskega mleka.

 

Ker se je jesen hitro bližala, so se popotniki iz visokih pašnikov spustili na pregrete ravnine kazaških step. Čakali so jih tisoči kilometrov suhih pašnikov, slabega asfalta in žejnih policistov. Policiste so nagajivo spraševali, če vedo, kje bi našli Borata, pa jim ti pri najboljši volji niso znali odgovoriti ... Avto je počasi lezel čez neskončne sipine, po dnu nekoč za tri Slovenije velikega Aralskega jezera, ki se je zaradi pretiranega namakanja bombažnih polj v Sovjetski zvezi v nekaj desetletjih skoraj presahnilo. V bližini jezera naj bi bilo še vedno zakopanih 200 ton antraksovih spor, in nebroj drugih izumov sovjetskega Biopreparata, saj je bila na otoku v jezeru nekdaj tovarna biološkega orožja … Sredi sedaj povsem peščenega morja nemo počivajo zarjavele ladje, ki jih bo pogoltnil čas … Domen je povedal: »Znašli smo se sami sredi peska, stara sovjetska \'specialka\', kompas, ravnilo in svinčnik pa so bili naša edina navigacija, ki nas je pripeljala 400 km preko puščave v mesto Aralsk. Na nekdanje mesto so spominjale le porušene stavbe in zarjavele ribiške ladje. Naokrog so se prosto pasle le kamele ...«

 

Naslednjih 1500 km preko stepe je bil za medicinske popotnike najtrši oreh: luknje na cesti so bile ponekod večje od avtomobila, po deževju se je vse spreminjalo v blato, pa vendar so se po tednu neprekinjene vožnje prebili do reke Ural in preko nje v Evropo. Na hitro so se okopali še v oktobrskem Črnem morju, prevozili čudoviti Krim in prišli skoraj točno na prva jesenska predavanja.

 

Ob vsej popotni avanturi se gotovo sprašujemo, kako je avto prestal takšno pot? Domen, vodja odprave in zagreti fotograf, je tudi konstruktor tega nenavadnega avtomobila. Kadar Domen ni za knjigami ali na fakulteti, ga najdemo pod avtomobilom. Da pa ni le inventivni avtomehanik in medicinec, se lahko prepričate tudi na fotografski razstavi s Turbostana, ki se bo iz galerije Medicinske fakultete jeseni preselila v razstavišče UKC Ljubljana. Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete v Ljubljani je ponosno na svoje drzne popotnike in fotografsko nadarjene ustvarjalce.

 

Za konec, ali namesto njega še to: overland potovanja, kot se potovanju takih razsežnosti reče, so poseben način potovanja z avtomobilom, ki zahteva veliko priprav, odrekanja, prevoženih kilometrov čez drn in strn, in so doživetja za ljudi, ki tako, kot Domen, resnično uživajo v vožnji sami in vsemu, kar srečujejo na njej. Pot pa ni ena sama, vsak lahko ima svojo in vsaka lahko vodi v pravo smer, kot je zapisal Nejc Zaplotnik:

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,

kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

 

 

sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo