foto

Oživljeni obrazi legend ljubljankse medicinske fakultete v razstavišču kliničnega centra

 

V hladnem januarju (11. dne), ko komaj čakamo, da z mraza stopimo v ogrevani prostor, se nas je veliko zbralo ob imenitni prireditvi Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete v Ljubljani dr. Lojz Kraigher (KUD). Želeli smo doživeti energetsko nabito igro dramskega igralca Gregorja Čušina, rojenega v Kranju, in videti retrospektivno razstavo njegovega someščana, mojstra fotografije Marka Aljančiča. Moč odrskega nastopa me spremlja in v meni odzvanjata smeh in veselje ob spoznanju, da je Gregor Čušin našel sebe v svojim monodramah in da mu ljudje radi prisluhnejo, zato ga nenehno vabijo medse. Srčni oče šestih otrok, ki živi v Koroški Beli, izžareva veliko ljubezen in predanost vsemu živemu. Kako dobrodejen je bil njegov nastop med zbranimi v bolnišnici, kjer preganjajo bolezen in trpljenje, si lahko le mislimo. Čušinova spodbuda je segla zbranim do srca.

 

Vrhunska igra Gregorja Čušina

Gregor Čušin se je rodil kot peti, najmlajši otrok Čušinove družine s Koroške Bele. Vtis o lepoti velike družine je prenesel tudi v svoj dom, kjer je ponosen oče šestih otrok. Že njegov oče je bi umetnik, slikar Branko Čušin, sin Gregor pa je bil prav tako umetniško nadarjen, a mu je bolj kot paleta ležalo pero. Po končani gimnaziji na Jesenicah se je zato vpisal na študij slavistike, a je že po prvem letniku spoznal, da to ne bo njegov življenjski poklic. Hitro je izbral igralsko akademijo in leta 1994 z zadovoljstvom diplomiral. Nadebudnega mladega igralca so takoj zaposlili v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), kjer je odigral prvih pet igralskih let. Med l. 1999 in 2001 si je poiskal kruh v Prešernovem gledališču Kranj, a se je spet vrnil k prvemu delodajalcu, kjer ostaja kot odlični karakterni igralec še danes. Sodeloval je tudi z drugimi gledališči: Špas teatrom, Slovenskim komornim gledališčem Ljubljana in Šentjakobskim gledališčem Ljubljana. Igral je tudi v TV nadaljevanki Začnimo znova in v več filmih ter režira različna del. Predvsem pa je Gregor Čušin znan po avtorskih monodramah, kjer se ukvarja s krščanskimi temami. V Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani (UKCL) se je pripravil z monodramo Evangelij po Čušinu, ki evangelijske teme imenitno aktualizira.   Predstava je tako polna vsakršnih domislic, da jih je skorajda nemogoče popisati. Nasmeje in razvedri tudi najzahtevnejše gledalce. Priporočam, da si jo ogledate.

 

Fotografske umetnine Marka Aljančiča

Ob igri Gregorja Čušina pa se je razstavišče veselilo imenitnih črno-belih fotografij mojstra fotografije Marka Aljančiča. Iz del, ki se dotikajo zahtevnih tem, od portreta do raznovrstnih žanrskih motivov, podobo kot pri Čušinu veje velika ljubezen do človeka, spoštovanje do njegovega dela in to na vseh ravneh. Čuti se njegova naklonjenost vsemu živemu, zato je tudi študiral biologijo in nič čudnega – s svojim prvim delovnim mestom prišel na Medicinsko fakulteto, kot je povedala predsednica KUD-a prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je razstavljavca osebno poznala in svojce povabila k razstavi. Od tega je minilo ravno pol stoletja… Kot asistent na takratnem Inštitutu za biologijo celice se je srečeval tudi s številnimi slovenskimi zdravniki, še posebej fakultetnimi sodelavci. Ob bolj osebnih srečevanjih je naredil vrsto njihovih izvrstnih portretov. Tako v galeriji na častnem mestu visita fotografiji prve slovenske docentke na ljubljanski univerzi in hkrati prve profesorice anatomije Valentine Kobe. Ob njej je Aljančičeva fakultetna sodelavka, prof. biologije celice Nada Pipan. Nadaljnji pogled po galeriji vodi do obrazov zdravnika mikrobiologa Mihe Likarja, pa zdravnika profesorja histologije Miroslava Kališnika, pediatra profesorja Leva Matajca, splošnega zdravnika, ki je pripravljal medicinski projekt ljubljanske poliklinike in nove stavbe kliničnega centra prim. Draga Mušiča in patofiziologa akademika Andreja O. Župančiča, kot jih je na prireditvi živo predstavila voditeljica prof. Slavčeva. Iz portretov, ki predstavljajo približno polovico razstave, se vidi, da se je Marko Aljančič družil predvsem s tistimi zdravniki, ki so v sebi nosili širši naravoslovni interes. Že če gledamo samo ta del razstave, lahko zapišemo, da se bodo ob njej številni zaposleni v UKCL veselil ponovnega srečanja z obrazi strokovnjakov, ki so v marsikaterem pogledu sooblikovali sodobno slovensko medicino. Družini Aljančič gre zahvala, ker so podarili portrete zdravnikov Inštitutu za zgodovino medicine, portret prof. Pipanove pa Inštitutu za biologijo celice, katere sedanji in bivši predstojnik sta bila tudi na prireditvi.

Marka Aljančiča je   na prireditvi pregledno predstavil kustos Gorenjskega muzeja Kranj, ki je pri razstavi sodeloval, dr. Damir Globočnik. Bil je tudi avtor Aljančičevega retrospektivnega fotografskega kataloga, ki zato odlično pozna njegovo fotografsko dediščino. V svoji predstavitvi je o Marku Aljančiču med drugim zapisal, da je avtor najraje fotografiral človeka. Nadalje pravi: »Pri fotografiranju je sledil dvema osrednjima ustvarjalnima izhodiščema: portretnemu in žanrskemu zajetju posamezne osebe ali figuralne skupine. S prvim izhodiščem se srečujemo pri portretih znanih osebnosti (mdr. likovni in literarni ustvarjalci, znanstveniki) in nekaterih fotografskih portretirancih, ki so po zaslugi Aljančičevih fotografij takšne nemara postale. Portretiranci so zajeti v različnih, skrbno urejenih kompozicijskih izrezih. Nekateri portretiranci so se pred objektiv fotografskega aparata postavili v interjerjih, za druge se zdi, da jih je fotograf pričakal na ulici. V resnici pa je bil Marko Aljančič izredno potrpežljiv fotograf. Znal je prisluhniti portretirančevi nelagodnosti in kljub zadržanosti prodreti v njegovo notranje bistvo ali pa zajeti trenutke komunikativne sproščenosti. Zavedal se je, da je za uspeh portretne fotografije odločilna povezava, ki jo zmoreta vzpostaviti portretist in portretiranec. Poseben sklop fotografij tvorijo portreti oseb, ki nas s postavitvijo pred hišni prag simbolično vabijo, naj jim sledimo v njihov notranji svet. Marka Aljančiča je poleg zunanjega videza zanimal tudi portretirančev značaj, kateremu se je s fotografskim aparatom prizadeval približati na različne načine. Včasih se srečujemo s pravcatimi psihološkimi študijami. Po njihovi zaslugi se je Marko Aljančič uveljavil kot eden osrednjih slovenskih fotografskih portretistov.

Drugi osrednji sklop Aljančičevega fotografskega opusa so žanrski motivi. Včasih bi jih lahko povezali tudi s t. i. live oziroma reportažno fotografijo (ciklus Kitajska srečanja), čeprav imamo občutek, da Aljančič skorajda nikoli ni pritisnil na sprožilec fotografskega aparata brez izrecnega ali posrednega pristanka fotografiranih oseb. O tem pričajo oči naključnih modelov, ki so se zazrle v fotografa. Tudi pri žanrski motiviki lahko ugotovimo, da si je vselej prizadeval fotografski portret oziroma fotografiranje oseb povezati z življenjskimi zgodbami in situacijami, v katerih so se znašle. Fotografske podobe kranjskih obrtnikov so nastale v njihovem delovnem okolju. Fotografije iz ciklusa Krompir, posnete na Sorškem polju in v vasi Rupa pri Kranju, ter Ovčarji so prepredene s socialnim podtonom. Nekje vmes med portretno in žanrsko motiviko lahko uvrstimo tudi zanimive, humorno učinkujoče fotografije oseb, ki pozirajo s kokošjo v rokah. Po formalni plati gre zagotovo za klasično portretno interpretacijo (frontalen pogled, modeli pozirajo), vse ostalo pa lahko razumemo kot socialno, psihološko obeleženje portretirančevega življenja, ki se je po fotografovi zaslugi za trenutek razkrilo pred našimi očmi.«

 

Slike iz   peska Stanke Golob

Ob razstavi v osrednji galeriji se je v Mali galeriji predstavila umetnica, članica KUD-a

Stanka Golob iz Koritnici pri Tolminu. Predstavila se je z unikatnimi slikami iz peska. Barvne odnose je spoznavala že na oblačilni šoli v Ljubljani. Z oljem in akrili slika od 1981, s peskom naravnih barv, pa od 1995. Od 1985 se sistematično izobražuje v sklopu Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS in različnih umetniških društev. Ima tudi mentorje, ki jo sooblikujejo. Prav izobraževanje in posledično osvojene osnove likovnih zakonitosti ji omogočajo bolj svobodno in poglobljeno raziskovanje možnosti, ki jih na likovnem polju nudijo različne debeline in naravne barve peska. Nabira ga v vodotokih, meliščih in kamnolomih po vsej Sloveniji. Stanka Golob je imela preko 60 samostojnih razstav po Sloveniji in v Italiji in Avstriji. Udeležila se je tudi več kakor 150 skupinskih razstav, kolonij in extemperov. Prejela je več nagrad, plaketo JSKD Slovenije in nagrado občine Tolmin.

O njenem delu so pisali ugledni kritiki.

Zapisal Marko Slavec

sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo