Marec 2011        foto

Pomladni potpourri umetnosti v »beli hiši«

 

Naše življenje je kot skladba, v kateri se mešajo črne in bele note, da dobimo lep akord (nemški pregovor): v duhu tega reka sta se v razstavišču Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) na kulturni prireditvi za bolnike dne 8. marca 2011 zbranim pestro predstavila mladi zdravnik, harmonikar in multiinstrumentalist Klemen Dovč in študentka 5. letnika medicine, jazz pevka Saša Vipotnik. Spoznala sta se pred nekaj leti v Slovenski filharmoniji na koncertu študentov Medicinske fakultete iz Ljubljane in od takrat že nekajkrat skupaj nastopila. Poleg medicine ju zbližuje tudi strast do glasbe. Klemen je odličen harmonikar, ki občasno igra pri slovenski zasedbi Jararaja in prireja tudi razne etno obarvane koncerte. Saša pa s svojim mehkim vokalom ustvarja avtorske pesmi z jazz pop skupino Neomi in se uči jazz solo petja pri jazzistki Ireni Vidic. Oba imata veliko glasbene domišljije, tako pri ustvarjanju lastne glasbe kot pri izvajanju priredb. Na nastopu sta na pristen, nežen, svež in igriv način izvajala priredbe slovenskih in tujih glasbenih ustvarjalcev. Njun nastop se je ob njuni osvajajoči mladostni energiji tudi umetniško dotaknil vseh zbranih.

Organizator Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher (KUD) je na isti prireditvi v osrednji galeriji gostil slikarko iz svojih vrst, Ano Mlekuž Višnar, ki je s bogatimi šopki cvetja pričarala v bolnišničnem razstavišču pravi praznik. Kot medicinska sestra je Ana službovala v Bolnišnici na Jesenicah, se posvečala družini in nikoli opustila umetniškega ustvarjanja. Predstavila se je s številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. Odmevna je tretja nagrada strokovne žirije na mednarodnem Ex-temporu v Žetalah, kjer je sodelovalo nad 100 slikarjev. Leta 2010 pa je bila njena slika izbrana za razstavo na Bienalu slik malega formata v Ljutomeru. Živi in ustvarja v Mojstrani.

Slikarka je sama o sebi zapisala: »Položena sem bila v zibelko znane slikarske družine Višnarjevih na Jesenicah, kjer sem preživela otroštvo in mladost. Nekega dne sem presrečna odkrila moje prvo veliko, skrivnostno, neskončno in noro dobro poslikano slikarsko platno – NEBO. Na nebu pa ptice in rože, reke, jezera, mogočna drevesa, nevihte, princa na belem konju, razočarane ljubezni in barve. Vse, prav vse se dogaja tam. Z vetrom prihajajo in odhajajo spomini na pozabljene zgodbe, le dano nam mora biti, da jih znamo najti in videti. Poti nazaj ni bilo več, moje slikarske sanje pa so ob trdem delu in nesebičnem mentorstvu akademskih slikarjev tako postale resničnost.«

Zelo neposredno je Višnarjevo dojel umetnostni zgodovinar France Zupan: » Ko slikam, sem kralj! Meni je všeč, če pri slikanju lahko spremenim tok reke, vodo speljem okoli kamna, premikam drevesa in oblake pripeljem ali odpeljem …« Tako pravi Višnarjeva. Težko bi kdo lepše in bolj slikovito opisal to, kar počne s takim zanosom, energijo in ljubeznijo. Rezultat so imaginarne krajine na meji med stvarnostjo, sanjami in spomini, v barvah, ki jih ne najdemo v naravi. Ko nam Ana Mlekuž Višnar pripoveduje z barvami in potezami čopiča stvari, ki jih z besedami seveda ne bo nikoli izrekla in ko se odpove mnogim elementom resničnosti prav zato, da poudari in izrazi mnogo tistega, kar občutimo tudi sami, vendar le kot bežne prebliske, nam pravzaprav omogoča, da jih prepoznamo in se jih zavemo, pa na ta način tudi širi meje našega vizualnega dojemanja. Posebej je treba omeniti njene očarljive miniature, ki na malih površinah izžarevajo presenetljivo energijo in poetično lepoto prav na tej občutljivi meji med stvarnostjo in sanjami. In če že govorimo o sanjah, naj citiram Miguela de Unamo: »Sanje vsakega posameznika so iluzija, privid. Sanje dveh so že resničnost. In kaj je realni svet drugega, če ne sanje, ki jih sanjamo vsi skupaj?«

Umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin, ki je dolga leta spremljal slikarski razvoj Višnarjeve, pa je o njenem delu zapisal: »Poudarjena čustvenost, ki jo včasih zamenjajo na platnih racionalno obarvani in simbolično prikazani pogledi na dogajanja v svetu in slikarkinem okolju, je vendarle najpomembnejši dejavnik pri nastajanju slikarkinih del. Prav neposrednost prelivanja slikarkinega notranjega sveta v svet barv in oblik, daje njenim slikam privlačnost in vrednost.«

 

                Na tokratni prireditvi je v Malo galeriji, ki predstavlja terapevtsko galerijo za številne bolnike, Karmen Sedlar prinesla izjemno močno energijo vsem zbranim. V likovni ustvarjalnosti se je znašla kot bolnica Onkološkega inštituta. Zbranim jo je predstavila njena hči, ki je mamo slikovito predstavila, kot izjemno osebnost, ki je v življenju premikala gore in čudovito vzgojila svoje tri otroke. Celjanka Sedlarjeva je začela slikati po operaciji raka na dojki in kemoterapiji. Na Onkološkem inštitutu je zasledila obvestilo o slikarski delavnici, ki so jo organizirali v Celju združenje Europa Donna in njihova mentorica Irena Špendl, akad. slik. spec. Voljo za boj proti bolezni ji je dal njen onkolog dr. Erik Brecelj, kateremu je srčno hvaležana za vso zdravniško in človeško pomoč. Veliko je k njenemu dobremu počutju doprinesel tudi prof. Uroš Ahčan, ki je zanjo prav tako zelo dragocen človek. Vsem se je razstavljavka javno zahvalila in zbrane nagovorila k zaupanje v zdravniško pomoč pri rakavih boleznih. Mentorica pa je o njenem slikarskem delu še zapisala: » Karmen vsekakor ni mlačen človek. Vsem, ki jo poznamo, je takoj ob prvem srečanju zagotovo postalo jasno, kako močna, dominantna osebnost je, in tudi neposreden človek, ki ti brez pomisleka takoj pove v obraz svoje mnenje. Že večkrat je prepričljivo dokazala, da je z vsem srcem pripravljena na borbo do konca za cilj, ki se ji zdi pomemben, za vsakogar, ki ga ima rada. Pri tem je seveda pripravljena tvegati vse, in ni dobro biti njen nasprotnik. Čeprav je bistra in dobra opazovalka, pa verjetno zaradi svojega značaja in izkušenj vidi svet in ljudi v kontrastih.

Seveda so tudi njene slike njena podoba: močne, poštene, neposredne, polne natančnih opažanj in kontrastov. Iz njih pa pogleda tudi tisti del Karmen, ki ga na zunaj skuša skriti kot jež mehke dele: najbrž je v življenju srečala že preveč ljudi, ki so jo razočarali, in ve, da moraš biti trden, da preživiš, in včasih tvegati tudi konflikt, da lahko kasneje spoštuješ sam sebe. Pri tem včasih pomaga tudi humor, ki ga dobro obvlada – kot vse, česar se loti. Mehki, topli del njenega značaja pa se skriva že v tematiki, ki jo izbira: nobene grobosti ni v lepih motivih iz narave, ki jih rada slika, kljub močnim barvnim in valerskim kontrastom. Dobro pretehtane kompozicije, ravnotežje, pogosto intenzivna barvna skala; vse je čvrsto, dorečeno, trdno postavljeno: nobenih meglic, sladolednih barv, nejasnih mest…«

                Za vse zbrane, ki zahajajo tudi na Medicinsko fakulteto, so marca v tamkajšnjem razstavišču lahko občudovali drznost in pogum mladih zdravnikov in medicincev, ki študij končujejo ter so se podali na prakso iz tropske medicine v daljno Ugando. Prevzela pa jih ni le drugačnost medicinske prakse, ampak tudi izjemna lepota te afriške države. Več o odpravi so udeleženci povedali na predavanju ob samem odprtju, drugim obiskovalcem pa se predstavlja v izvirni fotografiji.

                Ker razstave mesec dni spremljajo vse, ki prihajajo v ljubljanski klinični center ali njeno medicinsko fakulteto, vas prijazno vabim, da si jih sami ogledate in kaj zapišete v knjige vtisov. Naj Vam pričarajo nasmeh na ustih in prinesejo optimizem v srce.

 

Marko Slavec

sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo