Oktober 2011        foto

Umetniška beseda prevzela zbrane v ljubljanskem kliničnem centru

 

Literati preporedko nagovorijo zbrane v razstavišču Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (UKCL). Doživeta beseda višje anestezijske medicinske sestre z ljubljanske ginekološke klinike Zmage Donkov so s svojo neposrednostjo tako prijazno pobožala zbrane, da so se dotaknile njihovih src in jih ganile. Zmaga pesni vse življenje, zato ima bogato pesniško bero in lastno pesniško zbirko. Pesmi je avtorica zbrala tankočutno, iz različnih vsebinskih področij ter jih razvrstila v nekaj sklopov, ki so izzvenele zelo sproščeno in prijazno dopolnile razstavo slikarjev Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher (KUD). Preberimo kakšno vrstico Zmage Donkov in pomislimo na lepoto njenega poslanstva, ko je iz dneva v dan spremljala veselje porajanja novih življenj v ljubljanski porodnišnici in ko se sedaj veseli tudi svoje vnučke Lane.

 

Pesnica Zmaga Donkov je na prireditvi o sebi povedala:

»Na Ginekološki kliniki sem bila zaposlena šestintrideset let kot anestezijska medicinska sestra. Delala sem v operacijskih sobah in porodnem bloku. Vsa leta, od prvega do zadnjega dneva zaposlitve sem rada in s srcem delala. Doživela sem marsikaj lepega in dobrega. V mnogih letih se je občasno dogajalo tudi kaj žalostnega in bolečega. Ob delu sem se nenehno strokovno izpopolnjevala. Pomembni so mi bili dobri in korektni odnosi s sodelavci in timsko delo. Vsaka bolnica je bila zame enkratna in pomembna oseba. Hvaležna sem vsem in vsemu, ob čemer sem lahko postajala boljša.

Pesmi sem začela pisati v osnovni šoli. V vseh letih se jih nabralo kar nekaj in tako sem na pobudo prijateljev naredila izbor in izdala pesniško zbirko V tolmunu časa. Pišem o sebi, o tem, kar doživljam, o čemer premišljujem, kar se me dotakne. Včasih napišem pesem za določeno osebo ali dogodek.

Rada imam ljudi. »Moji ljudje« so moji za vedno. Vsak ima mesto v mojem srcu. Trenutno sem presrečna v urah, ko sem s svojo enoletno vnukinjo Leni. Uživam v naravi, na sprehodih, na morju. Rada berem knjige, klekljam, plešem, ustvarjam, pojem pri pevskem zboru dr. Bogdan Derč, se kaj novega naučim ...

Nisem perfekcionistka, ne morem biti, ker me zanima veliko vsega.«

 


REKLA BOM ŽIVLJENJU  DA

 

Rekla bom življenju DA

in obiskala me bo sreča.

 

Zaživela bo v mojih besedah,

odsevala v mojih očeh,

zrcalila se bo v mojem smehu,

igrala bo na strune mojega srca

in celila razpoke življenja.

 

Z mladim srcem in igrivostjo,

jo bom podarjala vsakemu dnevu,

lahkotno bo stopala z menoj,

ko bom hodila po mnogih poteh.

Videla jo bom vso žarečo,

ko bom občudovala lepote sveta,

preplavljala me bo vedrina,

ko bom zaupala svojim sanjam,

utripala mi bo v akordih pesmi,

ko se bom prepustila vetrovom bivanja.

Z dragoceno modrostjo naklonjenosti,

bo včasih tiho in včasih razposajeno,

sočutno zdravila moje rane.

 

Rekla bom življenju DA

in bom srečna v Njegovi navzočnosti.

 

VES NAJIN SI, NOVOROJENČEK 

 

Ves najin si

in midva sva vsa tvoja.

 

Valujoča, trgajoča bolečina rojevanja

izginja v tvojem joku.

Meseci hrepenenja

so se utelesili v tebi,

oblikovali so te sokovi mojega življenja.

Babica te je položila na moj trebuh.

Z mekonijem prekrit

ležiš na meni,

  poslušaš bitje mojega srca.

Neizmerno srečna

se nežno dotikam tebe vsega,

tvojega obraza in mehkega temena.

Odpiraš oči,

usteca iščejo moje prsi.

Na vsaki ročici pet drobcenih prstkov,

na vsaki nožici pet drobcenih prstkov.

V očeh tvojega očeta

se leskečejo smehljajoče solze.

 

Ves najin si

in midva sva vsa tvoja.

Sedaj smo družina.


 

Tokratna razstava, ki je zapolnila prostore osrednje in male galerije UKCL, je žarela v poletno toplih barvah in prinašala sveže motive, ki so prostor napolnili s spodbudo in vedrino. Vse te slike bodo poklonjene različnim oddelkom UKCL. Tam bodo s svojim žarom pomagale bolnikom, zaposlenim in njihovim obiskovalcem pričarati notranjo moč za spopadanje z boleznijo in njenim premagovanjem. Tega se je iskreno veselil tudi pomočnik generalnega direktorja UKCL za informatiko, Jani Recer, ki je obiskal prireditev, in se navdušen vpisal tudi med njene fotografe, saj mu fotografija že dolga leta pomeni žlahtni hobi.

Slikarje je predstavila likovna kritičarka Polona Škodič, ki je povedala: »Likovna sekcija KUD Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher Ljubljana je na pragu jeseni spet poskrbela za novo pregledno razstavo. Od 4. oktobra dalje namreč svojih 55 del predstavlja kar 36 članov sekcije. Ta so letos poleti večinoma nastala na likovnih kolonijah v Savudriji in na Velem Lošinju. Slikarjem obeh kolonij pa so se tokrat na letni razstavi pridružili tudi drugi člani.

Likovna sekcija, ki je ob ustanovitvi štela veliko manj članov, je prvič zaživela v letih 1980/1981 ravno na likovnih kolonijah v Savudriji in Planici. Savudrija tako že tri desetletja tradicionalno ostaja priljubljena točka vsakoletne kolonije. Društvo danes v celoti predstavlja pomemben delež kakovostne ljubiteljske dejavnosti in ustvarjalnosti tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru.

Prijetno druženje, veliko veselja in bogata izmenjava izkušenj med ustvarjalci, se je strnilo v številne podobe Savudrije z okolico, ki jih spremljajo tudi upodobitve Velega Lošinja. Skupaj so ustvarili pravo malo galerijo del, ki hkrati predstavljajo nov kakovosten kulturni doprinos in slikane dokumente našega časa. Neomejena svoboda v likovnem doživljanju krajinskih vedut, sproščena prizadevnost, lepo vreme in dobra volja so obrodili sadove, ki jih lahko občudujemo. Nekaterim avtorjem je bila bliže poetična in lirična izpoved, drugim je dajala več navdiha morda domišljija. Pozno poletno sonce, blago zibajoči čolni na umirjeni gladini, obale, kamniti detajli, šumenje morja in dreves, mesta, trgi in ulice; - vse je zaživelo v polnih barvitih vsebinah. Veliko del je nastalo v tehniki akvarela, ki je tudi najpriročnejša za slikanje na prostem, drugi avtorji pa so si izbrali tudi olje ali akril na platno, pastel in druge tehnike. Razstava ponuja slikovit vpogled v različnost posameznih tematik, pristopov, slogov in motivov. Pretežno realistično izhodišče so spontano pretapljali zdaj v bolj impresivni smeri, drugič so se raje predali odločnejši vehemenci ekspresivnih potez kot tudi abstraktnega sloga. Nekatere je bolj zanimala risba in detajli, drugi so se prepustili drznejšim skrajšavam in samosvojim rešitvam. Slike imajo svojo izpoved, svoj zven in življenjsko vedrino. Izžarevajo veliko topline, razigranosti, svežine in čustvene neposrednosti. Imajo svoje barve in zgodbe, ne glede na to ali so nastale kot lahkoten zaris vtisa in doživetja ali pa kot odsev bolj poglobljenega opazovanja resničnosti. Poleg krajinskih upodobitev se bomo srečali z najrazličnejšimi slikarskimi vsebinami kot tudi različnimi figuralnimi prizori; - od portreta do tihožitja in še več. Opaziti je še živahnejšo paleto, sproščenost v prepletanju tradicije s sodobnimi pristopi in s tem tudi slogovno razgibanost in motivno pestrost. Pomembno je, da člane društva že dolgo povezuje uspešna ustvarjalnost, napredek, cilji in predvsem veliko prijateljstvo. Skupna p rizadevanja sekcije so letos namreč obrodila veliko več kot samo resnično dobra in zanimiva slikarska dela. Obogatila so prostor in čas, naš skupni vsakdanjik in pomembno je, da so prepričljiva v svojih sporočilih. Vse čestitke dolgoletnim in nasploh vsem zvestim članom Likovne sekcije.”

 

Zbrane je optimistično nagovoril tudi predsednik Likovne skupine, klinični psiholog UKCL, doc. Tone Pačnik, ki je z vedrimi milimi nasmejal zbrane. Razstavljali sta tudi zdravnici Višnja Grubišič in Judita Mandeljc Kunčič ter študent 6. letnika medicine Igor Šivec.

 

Ksenija Slavec

sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo