November 2011        foto

Zdravnice s harmoniko in slikarsko paleto

Novembrsko prireditev Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske
fakultete v Ljubljani (KUD) v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana so zaznamovali
vedri ritmi etno glasbe z Balkana. Izvajala jo je Vokalno-instrumentalna skupina Katanija,
ki jo je v osrednjo slovensko bolnišnico pripeljala njihova harmonikašica, mlada in
temperamentna zdravnica Marija Gačič. Ustvarili so imenitno vzdušje, publiko pritegnili k
sodelovanju, sami pa žareli od ognja navdušenja in veselja nad muziciranjem in prepevanjem.
Želja po obujanju ljudskega glasbenega izročila Slovenije in Balkana vodi vokalno-
instrumentalno skupino Katanija pri ustvarjanju že od leta 2003. Katanija (kar je v srbskem
jeziku izraz za konjenico) se pod okriljem ZKUD-a Tine Rožanc razvija izključno iz veselja
in navdušenja nad ustvarjanjem lastnih aranžmajev ljudskih pesmi s področja celotnega
Balkanskega polotoka – od Slovenije do Bolgarije. Nekateri bolj, drugi malo manj glasbeno
poučeni, vendar zato nič manj glasbeno nadarjeni člani te velike skupine z neverjetno energijo
in zagonom vedno znova odkrivajo nove načine, kako iz pesmi izvabiti čutnost, torej veselje
ali žalost, in kako privabiti publiko s svojo energijo. Prav nič se ne bojijo nastopov na velikih
in malih odrih Slovenije, kot so Cankarjev dom, Španski borci, Creinativa in Zlati Zob,
festivalih, kot so Carniola in MareziJazz, pa tudi nastopov v tujini, igranja na ljubljanskih
ulicah ali na RTV Slovenija ne; ravno nasprotno, njihova energija je najboljša, ko jo lahko
delijo s publiko, in ravno zato so prišli tako daleč in še naprej rastejo. Skupino sestavljajo
vokali: Nataša Jovanović, Sabina Klakočer, Maja Kostadinović, Karolina Verbič; harmonika
– Marija Gačić, kontrabas – Borut Mavrič, kitara – Damir Rapić, violina – Dunja Šegrt,
bisernica – Matej Oštir, tolkala – Vojko Kokot; Sabina Potočnik in Iztok Repovž.

V osrednji galeriji se je s svojimi slikami predstavila diplomirana slikarka Kristina Vencelj
iz Šempetra pri Gorici, ki je povedala: »Ne spomnim se, kdaj sem prvič vzela čopič v roke.
Rišem in slikam že celo življenje.« Že v gimnaziji je kot šestnajstletnica obiskovala sprva
začetni, nato pa nadaljevalni tečaj risanja in slikanja pod mentorstvom akademskega slikarja
Franca Goloba in tudi prvič skupinsko razstavljala. Svojo prvo samostojno razstavo je imela
pri devetnajstih letih pod mentorstvom istega slikarja.
Izobraževalna pot jo je sprva vodila na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti
v Ljubljani. Želja po likovnem izražanju pa je bila močnejša, zato je sledila svojim sanjam
in se je vpisala na Šolo za risanje in slikanje v Ljubljani, kjer je diplomirala pri akademskem
slikarju spec. grafiku Daretu Birsi in inženirju arhitekture Jaki Bonča na temo Ornament
v slikarstvu (s poudarkom na cvetu lokvanja). Med študijem in po njem se je Kristina
udeleževala tako skupinskih kot tudi samostojnih razstav, sodelovala na ex-temporih in
prirejala likovne delavnice. Razstavljala je različne slikarske cikluse.
Slikarka Vencljeva je povedala: »Sicer pa se moja dela od prvotnih – iz leta 1993 – izrazito
ekspresivnih slik, temeljito razlikujejo, saj me nenehna iskanja po pletenju vzorca in
ornamentalno obarvanega lista ter samega lokvanja, kot mojega najljubšega cveta, ženejo
naprej. Geometrizacija mi omogoča brskanje po preteklih in hkrati novodobnih temeljih,
kvadrat in število štiri – kot moje življenjsko vodilo – zaznamuje potrpežljivo iskanje
sodobnega, še neraziskanega sveta.
Prvi – iz leta 1999 – sklop lokvanjev, je narejen v zračni tehniki akvarela, ki beleži cvet
s svežino ter omogoča lebdenje pigmentov v vodi, ki se zrcali v samih motivih. Prav
elementi lokvanja, ki so močno pretkani, prepleteni, zbiti med diagonali in razprostrti po
središču ploskve, postopoma začnejo dobivati svoje mesto. Izrazitejša postane tudi simetrija,
komunikacija med raznobarvnimi cvetovi in koprenami.«
Kristina Vencelj je navdušila tudi s svojo ljubeznijo do slikarstva.

V mali galeriji se je predstavila anesteziologinja Splošne bolnišnice Jesenice
Judita Mandelc-Kunčič, ki se je v lepem nagovoru zbranim predvsem zahvalila svojima
slikarskima mentorjema, akademskima slikarjema Janezu Kovačiču in Brigiti Požegar Mulej.
Zelo lepo je tudi na glas razmišljala o sproščujočem učinku slikanja po odgovornem in
stresnem službenem delu ob slikarski paleti in notranji svobodi, ki jo vodi v tiste kotičke
njenega ustvarjanja, kjer pozabil na vsakdanje skrbi in se preda slikarski ustvarjalni sli.
Rojena je na Bledu, kjer je preživela otroštvo, mladost in študijska leta pa je preživela v
Kranju, kjer
se je ukvarjala s plavanjem. V osnovni šoli Simon Jenko je bil njen učitelj likovnega pouka
slikar Edo Mihevc, ki jo je likovno nagovoril. Po končani Medicinski fakulteti v Ljubljani
je delala kot splošna zdravnica v Bohinju, nato pa se je specializirala za anesteziologijo za
Splošno bolnišnico Jesenice, kjer je zaposlena. V Likovno skupino KUD-a jo je pripeljala
njena kolegica in v mnogih ozirih učiteljica, posebej v poklicu, dr. Višnja Grubišič.
O Juditi so zapisali: »Judita Mandeljc se slikarsko udejstvuje že dolgo vrsto let in hvalevredna
je njena močna volja, da ob napornem in odgovornem poklicu vzdržuje to svojo drugo močno
osebno naravnanost. Ne samo to, v zadnjem času sem pri njej zaznala zavidanja vreden
napredek. Prva njena dela, ki sem jih videla, so bili krajinski ali cvetlični akvareli, v katere
je očitno najbolj spontano izlivala svoje likovne ambicije, ki pa jim je največkrat manjkala
prostorska trdnost. Sama tehnika akvarela je ena najtežjih. Zahteva hitre in jasne odločitve,
ki so pri amaterskih slikarjih največkrat podložene z intuitivnim uvidom v prostor. Tisto, kar
nato bistveno dodaja h kvaliteti dela, se da dejansko priučiti z reflektiranim ukvarjanjem s to
bazično komponento likovnega dela.
Zato sem jo pred nekaj leti uvedla v oljno slikarstvo, prav zato, ker so vsestranske možnosti
te tehnike tako velike, da njen tehnični aspekt kar izgine oziroma postane z malo prakse tako
transparenten, da nudi teren za ukvarjanje samo z bistvenimi slikarskimi vprašanji. In ker so
se ta v zgodovini evropskega slikarstva vendarle nanašala na človeško figuro, je dotedanjim
žanrom dodala še portret, kot nov velik izziv.
Nasploh pa njena olja kažejo izdaten napredek v gradnji slik. Bolj spontane in intuitivne izlive
pri akvarelih je v njih zamenjalo nadzirano mišljenje o obliki in prostoru in predvsem to je
pogojilo lepe rešitve, kot so v Tihožitju, Pogledu na Kupljenik. Njeni novi akvareli z vidno
večjo kompleksnostjo in trdnostjo gradnje pa so tudi dokaz, da je dodani bolj reflektirani in
študijski pristop nujen pogoj za umetniško napredovanje.«

Zbrani so se ob sklepnih akordih harmonike zdravnice Marije Gačič navdušili, da pridejo tudi
na koncert študentov ljubljanske Medicinske fakultete v Cankarjev dom (21. novembra 2011)
in koncert zdravnikov v Slovensko filharmonijo (2. 12. 2011), nato pa 20 decembra že na
božični koncert v ljubljanskem Kliničnem centru. Iskreno si želimo, da bi se ob vseh teh lepih
in bogatih kulturnih dogodkih vsi napolnili z radostjo in notranjim veseljem.

Ksenija Slavec

sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo