Prešernovi nagrajenci Milena Zupančič, France Slana in Stanko Arnold s Slovenskim kvintetom trobil ob Slovenskem kulturnem prazniku med bolniki Kliničnega centra

 

01. februar 2005. Klinični center Ljubljana. Še uro časa je do začetka Prireditve za bolnike v počastitev slovenskega kulturnega praznika, ki ga tudi tokrat organizira Kulturno umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher. V razstavnem prostoru, kjer bo potekala prireditev, še ni nikogar. Le slike akademskega slikarja Franceta Slane in slikarja Boleslava Čeruja so, ki govorijo v prazen prostor. Nakar vstopi majhen mož, z obrazom, ki bi ga znal v realni podobi najbolje naslikati Jože Tisnikar. Star je že, oblečen v bolniško haljo, težko hodi in pomalem šepa. Pri sebi ima vrečko s kruhom, ki ga z roko trga in počasi žveči. Hodi po razstavi, počasi, od slike do slike, si jih ogleduje in zraven jé kruh. Ko zaokroži prostor in pride do zadnje slike, tudi kruha ni več. Odide.

Le na kaj je mislil, ko je gledal vse te slike? Na dom, mladost, ljubezen, svobodo, pomlad, svinjsko pečenko, morje, žensko, minevanje? So ga vsaj za trenutek odvrnile od misli realnega vsakdana, bolezni, ga vznemirile, mu dale nek smisel, ki ga je našel le on?

Podobe, ki jih neredko srečujemo v Kliničnem centru in le tisti, ki so kdaj doživeli izkušnjo bolezni, vedo, koliko jim lahko pomeni možnost ogleda razstave ali kulturne prireditve v času, ko so najbolj ranljivi, osamljeni.

Narodova kulturna zavest

V času bližajočega se kulturnega praznika slišimo polno misli in razglabljanj o umetnosti, kulturi, kakšen je njen pomen in namen za posameznika, družbo, narod. Vendar je umetnost najbolj izpolnjena takrat, ko se dotakne posameznika, ko prodre v njegove misli, čutenje, ko ga gane.

Brez kulture ni naroda, še najbolj primarne civilizacije so razvile svojo umetnost. Skozi umetnost se identificiramo, saj nam umetniške stvaritve na mnogotere načine govorijo o našem bivanju, o njegovih protislovjih in upanju. Vselej znova se nam zastavlja temeljno vprašanje o smislu bivanja in nas zmore eksistencialno presuniti. Zato je kulturo potrebno ohranjati, vzpodbujati in se ob tem zavedati, da se ravno skozi njo lahko v svetu promoviramo na najžlahtnejši način. In kako prav ima France Slana, ki je že leta nazaj bil misli, da dandanes, ko je človekovo okolje po sili razuma polno pustega materializma potrošniške družbe, potrebuje človek mnogo več topline in poezije, to pa mu lahko nudi samo umetnost.

Ljudje se že zbirajo, prostor se polni, kaj polni, še malo in bo eksplodiral, toliko je ljudi. Bolniki, zdravniki, medicinske sestre, drugi zdravstveni delavci in ostali ljubitelji kulture čakajo, da skupaj preživijo pozno popoldne prvega februarskega dne in uživajo v izjemnem umetniškem programu.

Besedna umetnost “ identifikacija naroda

Ko ravno slavimo kulturni praznik, naj začnemo pri besedni umetnosti, kateri je pripadal tudi velikan slovenskega pesništva dr. France Prešeren.

Slovensko poezijo je interpretirala vrhunska igralka, ljubljenka slovenskega občinstva in ambasadorka UNICEF-a, Milena Zupančič. O njej je že toliko napisanega, pa vendar se še zmeraj zdi, da je njen ustvarjalni opus neizčrpen.

Diplomirala je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. S svojim delom je osvojila naša srca in mnoga priznanja ter nagrade, med njimi 1976 nagrado Prešernovega sklada, 1993 Prešernovo nagrado in 1999 tudi Borštnikov prstan. Sedaj pri UNICEF-u do kraja zavzeto in predano izpolnjuje svoje poslanstvo v vlogi ambasadorke otrok.

Milena je velika kot umetnica in tudi kot človek. Je tista igralka, ki se v svoji igri razgalja in ne skriva ničesar. Zanjo je igralstvo privilegij, ker lahko kot igralka pokaže čustva, ki bi se jih v življenju sramovala. Ocenjevalci njene umetnosti so to opredelili kot prikazovanje \'disharmoničnosti\' človeka. In kot je zapisal o njej Polde Bibič v knjigi Soigralke: \'Na odru pač ni ona, je nekdo drug in se osvobodi strahu, da bi izrazila vse tisto, česar sicer ne bi. Je resnična zvezda, saj kadar \'vstopi v osebo, ki jo igra\', je komedijantka s sposobnostjo izjemne transformacije. Takrat je nekdo drug. Hkrati pa sama postane posebna, izjemna. In v teh trenutkih, ko sama postaja izjemna, je \'zvezdna\'. Zvezda. Ko je predstave konec, je spet vsakdanja.\'

Delček tega, ki je sicer le mala paleta čustev v njenem igralskem rezervoarju, smo doživeli tudi mi ob njenih interpretacijah pesmi slovenskih sodobnikov: Borisa A. Novaka iz pesniške zbirke Žarenje, Milana Jesiha iz zbirke Soneti in Alojza Ihana iz zbirke Igralci pokra. S svojim prepoznavnim glasom in izrednim čustvenim razponom je razkrivala tiste male resnice bridkosti, humorja in veličine življenja, ki nam jih daje poezija.

Univerzalna izpovednost upodabljanja

In stene so pripovedovale zgodbe akademskega slikarja Franceta Slane, ki tokrat tretjič razstavlja v galeriji Kliničnega centra. Njegov slikarski opus je sicer izjemen, vendar tudi tistih 14 del, ki trenutno bogatijo stene razstavišča, kažejo na njegovo veličino in ustvarjalni duh.

Življenje Franceta Slane je bilo in je še zmeraj pestro in raznoliko, kar se tudi odraža v njegovih delih. Rojen je sicer v Bodislavcih pri Ljutumeru, vendar se z družino kmalu preseli v Split, kjer preživi svoje otroštvo. Kasneje se vrnejo v Ljubljano in 1944 se vključi v Narodnoosvobodilni boj, kjer deluje tudi kot risar in v ta čas padajo začetki Slanove umetniške poti. Od jeseni 1945 študira na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1949 diplomira. Po letu 1951 živi kot svobodni umetnik. Dela predvsem v olju in v akvarelu, z gvašem, tempero, pastelom, risbo, tapiserijo in keramiko. Za svoja dela je prejel številne mednarodno priznane nagrade, leta 1962 pa je dobil tudi nagrado Prešernovega sklada.

Sam pravi, da je zanj umetnost izpovedovanje, in da je umetnik kritična osebnost, zato je izhodišče njegovega slikarstva upor proti puščavi današnje stehnizirane družbe, ki hoče vkalupiti človekovo osebo.

Umetnostni zgodovinar in likovni kritik, Janez Mesesnel, pa je o Slani med drugim zapisal tudi to, da le-ta živi danes in tukaj, zanimajo ga stvari, ob katerih in s katerimi živi, ki ga obdajajo, ki odlikujejo njegovo fizično in duhovno okolje, s tem posredno njegovo zavest in osveščenost. Izraža se kot tvorno nadaljevanje najboljše domače slikarske tradicije, ki jo skuša razširiti na mnoga tematska in izrazna področja. Čustvena odzivnost pretke njegovo slikarstvo s simpatično možnostjo istovetenja in utemeljuje široko komunikativnost tega, problemsko in estetsko tako bogatega, sintetičnega slikarstva.

In kot pravi o njem v vabilu na prireditev dr. Zvonka Zupanič Slavec, so se v umetnikov zvedavi duh vtisnile tudi brezmejne dalje sveta. Kot mladenič se je veselil vihravih doživetij neznanega in z njimi novih izzivov. Vse to je vsebinsko in tehnično inovativno prenašal v svoje delo. Z intimnim in čutnim doživljanjem sveta je omrežil ljubitelje lepega in navdihujočega na vseh kontinentih. Domovina je lahko le ponosna, da jo je na vsakem koraku imenoval.

Glasba “ zvočni esperanto

Glasbeni del prireditve je izvrstno zapolnil Slovenski kvintet trobil, ki deluje na slovenskem in mednarodnem koncertnem odru od svoje ustanovitve leta 1972. Za svoje umetniško delo je Slovenski kvintet trobil prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1982 in Župančičevo nagrado leta 1987. Svojo mednarodno raven je uspešno potrdil na tekmovanju "Maurice André" v Parizu leta 1979 in na številnih koncertih doma in na tujem. Repertoar Slovenskega kvinteta trobil obsega skladbe od renesanse, baroka, romantike, ragtima do sodobne glasbe. Pomemben je tudi njegov prispevek k slovenski glasbeni ustvarjalnosti, saj je ansambel krstno izvedel številna prav zanj napisana dela.

Komorni ansambel povezuje pet odličnih slovenskih glasbenikov “ vsi so diplomirali na Akademiji za glasbo v Ljubljani “ solistov in pedagogov, ki svoje umetniško poslanstvo udejanjajo doma in v tujini: Stanko Arnold “ trobenta, profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Visoki šoli za glasbo v Gradcu. V zadnjih letih nastopa kot solist in komorni glasbenik v različnih evropskih državah, ZDA, Kanadi, Izraelu in na Japosnkem. Matej Rihter “ trobenta, solo trobentač Simfonikov RTV Slovenija in profesor na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Boštjan Lipovšek rog, solo rogist Simfonikov RTV Slovenija in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Stanko Vavh “ trombon, solo trombonist mariborskega opernega orkestra in profesor na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Darko Rošker “ tuba, igra v mariborskem opernem orkestru in je profesor na Srednji glasbeni šoli v Mariboru in na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Skladbe, ki so jih tekom prireditve mojstrsko delili z nami, so bile naslednje: John Stanley: Trumpet voluntery, Haendl: Glasba na vodi, Mouret: Rondo, Bizet: odlomki iz opere Carmen, Kabalevsky: Comedian Gallop in Amazing Grace, s katerimi so dodobra razvneli prisotno občinstvo in bili deležni bučnega aplavza.

Narodne noše in slovenski ljudski obredi v slikarstvu

V Mali galeriji Kliničnega centra se je predstavil slikar Boleslav Čeru z raznolikimi likovnimi deli slovenskih običajev.

Avtor se je že v rani mladosti ukvarjal z risanjem. Začetne spodbude je dobil od očeta, ki je bil tudi sam slikar, njegov likovni pedagog pa je bil tedaj tudi akademski slikar Vinko Tušek. Imel je več samostojnih, udeležuje pa se tudi skupinskih razstav po Sloveniji in tujini. Za svoje delo je prejel več priznanj. Dela v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju.

O njegovem ustvarjanju je mag. Damir Globočnik zapisal, da se pri oblikovanju slikarskih ciklusov pogosto opira na simbolistične in nadrealistične likovne pristope. Slikarski motiv mu v tem primeru predstavlja okno v notranji ali sanjski svet, morda daljni komentar nekaterih aktualnih dogajanj ali odmev hotenj, ki se bolj kot likovnih dotikajo simbolnih, erotičnih oz. osebnoizpovednih teženj. Zato je likovna razmišljanja udejanjal v nizih nenavadnih kompozicij, ki so zajemale iz mitološkega sveta, govorice podzavesti, nadrealističnih učinkov in drugih smernic ter pripomočkov moderne umetnosti. Praviloma uporablja široke poteze s čopičem, oblike so stilizirane, človeške figure pa poenostavljene. V hlastnem prizadevanju po slikarski rasti, ga bolj kot formalna, zanima vsebinska plat likovnih kompozicij.

Boleslav Čeru je UNICEF-u podaril tudi eno izmed svojih slik.

Vabilo umetnikom med bolnike Kliničnega centra

Ob koncu umetniško tako izbranega večera, je vse zbrane nagovoril tudi generalni direktor Kliničnega centra mag. Franc Hočevar in izrazil hvaležnost ter pomembnost tovrstnih prireditev za Klinični center.

Zavzetost tradicije

Gostujoče umetnike je v Klinični center povabila in prireditev vodila predsednica KUD-a, doc. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki ji je uspelo pripraviti izredno bogat program, saj je Klinični center gostil resnične velikane slovenske umetnosti, same Prešernove nagrajence. V 25-letnem obstoju KUD-a je bil to največji koncentrat kulture in umetnosti na enem mestu. Zahvala velja vsem tistim, ki so tudi izven KUD-a kakorkoli pripomogli k uspešni prireditvi. Naj navedemo fotografa Jelko Simončič in dr. Tomaža Rotta, snemalko Ismeto Alidžanović, stalnega sponzorja Vzajemno, zdravstveno zavarovalnico in Grafiko bonifer.

In kakšno bogastvo je, da imamo tiste, ki razumejo stisko bolnih in pripomorejo k temu, da se kultura vnaša tudi v bolniške prostore. Če jim vlivajo upanje ali vsaj za trenutek preusmerijo misli, je to že nagrada. Pravzaprav, je kot kruh.

Senta Jaunig

Jesihova pesem Ljubiti:

Ni boljšega sveta. Ta je, tak pač je. Res, svet ni vedno rožnat,

pogosteje dežuje kot sveti sonce. Res. Vendar, ta svet je vendar

tako lep, tako resničen. Dajva, vztrajajva, nadaljujva, in bodiva

radostna v dežju in kljubujva vsemu. Veš, ni, ni boljšega sveta.

Ta je. In midva živiva v njem.



sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo