ZAČETEK JESENSKEGA DELA PRIREDITEV ZA BOLNIKE V KLINIČNEM CENTRU

Konec poletja je. Vse se počasi umirja, bledi, se v pastelnih krikih poslavlja do ponovnega porajanja. Lepo je v jeseni, čeprav narava umira v svojem veličastnem zatonu; jesenska mavrica počasi tone v sen, da ponovno vznikne po zimskem spancu. Jesen je tisti čas, ko narava rodi, da lahko umre. Kako žalostno se sliši, a vendarle je v njej toliko začetkov: novo šolsko leto, začetek podvigov na raznoraznih ustvarjalnih področjih, ponovno se odpirajo številna vrat in ljudje, polni energije po poletno brezbrižnih dnevih vehementno začno ubirati poti do novih ciljev.

In prav takšna je bila septembrska Prireditev za bolnike v Kliničnem centru. Polna življenja in sproščenosti, kot da bi poletje še vedno trajalo, pa tudi polna entuziazma, tiste začetne zagnanosti, ki napoveduje še mnogo nadaljnjih skupnih doživetij. Razstaviščni prostor je bil spet poln ljudi ter veselja ob ponovnem snidenju.

Akvareli arhitekta Nika Zupana

Niko Zupan, letnik 1930, arhitekt in tokratni razstavljavec v osrednjem razstaviščnem prostoru Kliničnega centra je glavni del svojega življenja posvetil arhitekturi, njegovi paradni disciplini, vendar se je vseskozi spogledoval tudi s slikarstvom. Z njim se je ukvarjal že v času študija, vendar ga je poklic arhitekta kasneje povsem okupiral, tako da je le redko imel priložnost poprijeti za čopič in preko njega dati domišljiji svojo pot. V svoji bogati karieri beleži, da je bil član gradbene ekipe, ki je postavila 1. trakt Kliničnega centra, dragocene izkušnje in spoznanja je nabiral tudi na črni celini, kjer je leto in pol v Libiji vodil gradbeni nadzor pri stanovanjskih izgradnjah. Po vrnitvi je vodil grafični dizajn podjetja Iskra, se s propagandnimi plakati udeleževal številnih natečajev, za katere je prejel kar nekaj odmevnih nagrad, izdelal je tudi študijo za projekt Prenova Ljubljane ter vrsto let deloval kot projektant pri železnici. Takoj po upokojitvi je sicer še vedno bil v tesnem stiku z arhitekturo ter sodeloval na raznih propagandnih razstavah za World Trade Center v Amsterdamu in Berlinu, a se je tudi vse bolj intenzivno začel ukvarjati s slikarstvom.

Niko Zupan je dolgoletni član KUD-a KC in MF dr. Lojz Kraigher. Preko društva je sicer sodeloval na raznih skupinskih likovnih razstavah, tokrat pa razstavlja prvič samostojno. Ob odprtju je bil poln energije, življenja, vzhičenosti zmagoslavja prve \'njegove\' razstave. In z njo je pregnal nemir, ki, kot pravi spremlja vsakega ustvarjalca. Največ je razstavljenih akvarelov z motivi pokrajin in naselij. Za akvarel pove, da je njegova najljubša tehnika, rad ima tudi grafiko ter zelo rad riše portrete. Prav tako je skozi Zupanove slike močno čutiti njegovo pretanjeno arhitektovo oko. V njegov opus sodijo tudi barvne ilustracije z ljubljanskimi motivi, ki jih je pripravil za razstavo v Londonu za promocijo Ljubljane

In kot se je izrazil Janez Mesesnel, priznani likovni kritik: Zupanovi akvareli vodijo gledalca v tisti notranji, intimni svet kultiviranih občutij in disciplinarnega temperamenta, kateri se je že davno odmaknil od natančnega beleženja oblik, barv in svetlobe upodabljanega izreza; namesto tega nam posreduje njegov, avtorski odnos do upodabljanega, njegova, z realno optiko le korigirana občutja in razpoloženja, skratka njegovo avtorsko slikarsko vizijo. To pa je za amaterja že bistven, funkcionalni prehod iz procesa odslikavanja v proces umetniške interpretacije.

Nežne melodije ob zvokih citer

Maja Frangež je mlada, novopečena zdravnica, ki je prireditev popestrila z izvajanjem romantičnih skladb na citre. Glasba jo spremlja že od rane mladosti, saj je del družinske tradicije, zaradi katere je tudi sama vzljubila glasbo in predstavlja veliko ljubezen v njenem življenju. Najprej je igrala kitaro in vzporedno z gimnazijo končala srednjo glasbeno šolo. Po otroško radovednem brskanju po podstrešju nekega dne odkrije citre, na katere je igral njen ded, ki je bil tudi glasbenik. V trenutku so jo zapeljale in med instrumenti prevzele vodilno mesto. S pomočjo mentorja Tomaža Plahutnika je postala prava mojstrica in leta 1995 prejela srebrno plaketo na tekmovanju slovenskih citrarjev v Grižah. V domačem kraju Ormožu tudi vodi Dekliški tamburaški orkester. Pravi, da bi rada igrala še več, saj zelo rada nastopa, a ji trenutno poklic zdravnice odvzame preveč časa za citrarska izživljanja. Si pa v krogu družine zmeraj vzame čas za igranje na citre, da ne pozabi na nežne melodije slovenskega narodnega izročila, kar ji je v veliko veselje.

Skozi prireditev je zaigrala slovensko narodno Roža na vrtu, Valček neznanega avtorja ter nas popeljala v jesen z že ponarodelo skladbo iz filma Cvetje v jeseni. Ob slednji je marsikomu med številnim občinstvom tudi zaigralo srce in na srečo nobenemu počilo.

Ob koncu prireditve je sledilo še družabno srečanje v prijateljskem vzdušju in ob dobrotah, ki jih je pripravila družina Zupan.

Prireditev je organiziralo Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher. Vodila jo je predsednica KUD-a doc. dr. Zvonka Zupanič Slavec. Omogočila sta jo stalna sponzorja Vzajemna d.o.o. in Grafika Bonifer. Zahvala gre tudi vsem, ki so pomagali pri nastajanju prireditve in postavitvi razstave.

 

Senta Jaunig

 

Članek je bil objavljen tudi v reviji Isis:

http://www.zzs-mcs.si/s_external/zzs/2005/ISISokt05.pdf


sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo