VRISK, PETJE, PLES IN SLIKARSKA ŽIVOBARVNOST NA PRIREDITVI ZA BOLNIKE V KLINIČNEM CENTRU        foto

Tokrat je bilo veselo. Na Prireditvi za bolnike v Kliničnem centru 8. novembra 2005. Že začelo se je s kolažem plesov iz jugovzhodne okolice Ljubljane, ki jo je odplesala folklorna skupina COF. Cofovci, ki skupaj plešejo že 23 let in so člani KUD- a dr. Lojz Kraigher so začeli s plesi za zabavo v nedeljo popoldne, in sicer z uvodno pesmijo » Delaj, delaj, dekle pušeljc«, nakar je sledil ples s pušelcom, kjer si plesalec izbira soplesalko in obratno. Zvrstila sta se še dva slogovno različna valčka ter sotiš z več različnimi inačicami. Bilo je kot protiutež turobnemu novembrskemu vremenu in občinstvo se je kaj hitro sprostilo. V tem vzdušju se je prireditev, ki jo je organiziralo Kulturno umetniško društvo KC in MF dr. Lojz Kraigher, vodila pa njegova predsednica doc. dr. Zvonka Zupanič Slavec, tudi do konca nadaljevala.

Najprej se je slovesno v osrednjem razstaviščnem prostoru Kliničnega centra odprla razstava slikarja Janeza Milkoviča “ Jana, ki je prostor napolnil z akvareli.

Jano Milkoviča označujeta predvsem dva svetova. Prvi je povezan z njegovo osnovno izobrazbeno usmeritvijo Šole za oblikovanje ter nadaljevanjem študija na Višji pedagoški šoli, ki ga je potegnila v slikarske vode, drugi z njegovo poklicno potjo psihoterapevta, kjer je dolga leta delal kot terapevt na likovnem, glasbenem in gibalnem področju v Psihiatrični kliniki v Polju. To ga je tudi vodilo v delo z ljudmi. Milkovič je vseskozi obe dejavnosti ustvarjalno združeval in nadgrajeval z izrazitim osebnim angažmajem in zavezanostjo. Akvarel pa je tista tehnika, ki ji vseskozi ostaja najbolj zvest, čeprav se ukvarja tudi z drugimi tehnikami (olje, akril, pastel). Poglobljeno analizo njegovih del, v katero je vpletel tudi Milkovičev osebni portret, je podal likovni kritik Milan Pirkner. Za Milkovičevo tehniko akvarela je dejal, da se v njej najlažje izraža njegova senzibilnost in slikarska poetika. V njej lahko najlažje izpove predvsem neka globlja duhovna in emocionalna stanja, ki so v osnovi nenaslikljiva: melanholijo, žalost, veselje, vznesenost, monumentalnost, panteistično razumevanje sveta in življenja, spiritualna bližanja božjemu, bistvo in smisel življenja. To počne na tak način, da ga lahko razume in občuti vsak.

Tokom prireditve je Jano Milkovič prejel priznanje za dolgoletno uspešno in plodno sodelovanje v Likovni sekciji KUD-a, ki mu jo je predal predsednik sekcije doc. dr. Tone Pačnik. Tovrstna priznanja naj bi v prihodnje postala tudi redna praksa, kot zahvala in vzpodbuda vsem zaslužnim članom.

V Mali galeriji se je predstavila slikarka Vida Štembergar, ki dela in živi v Kranju. Zase pravi, da jo slikanje spremlja že iz otroških let, je kot vzgib, kateremu mora slediti. V njenih risarskih ali slikarskih kompozicijah, ki so na ogled ves november in še v začetku decembra, lahko prepoznavamo predvsem prispodobe njenega intimnega, čustvenega in doživljajskega sveta. Na prireditvi je njeno slikarsko delo predstavil dr. Damir Globočnik in med drugim povedal, da tudi pri slikah, ki jih je Vida Štembergar izbrala za predstavitev na razstavi, ne moremo prezreti umetničine težnje po likovni izpovedi in predstavitvi ustvarjalnega utripa. Motivi so po zaslugi »abstraktne interpretacije« (na primer temeljitih stilizacij, sproščenih potez in nenavadnih barvnih kombinacij) preoblikovani v sozvočne likovne celote, ki ohranjajo asociativno zvezo s predmetnim svetom. Tako se pred nami odkrivajo pogledi na pejsaže in druge okruške realnega sveta, ki ga je Vida Štembergar zajela predvsem v njegovi duhovni pojavnosti.

Na zadnje sta ponovno prišla v ospredje glasba in ples. Cofovci, tokrat preoblečeni v rezijansko nošo so odplesali ob “ za Rezijo tradicionalni spremljavi “ violine ( citire) in violončela ( bunkula) sklop rezijanskih plesov. V tej gorski dolini onstran Kanina imajo plesi docela svojo podobo. Plesalci med plesom menjavajo svoja osnovna nasprotna mesta in se nikoli ne primejo. Rezija je tudi sicer kulturno-jezikovni otok z izredno pomembnimi in lepimi tradicijami, ki se ohranjajo in prenašajo iz roda v rod in je privlačen tako za raziskovalce plesa in jezika kot tudi za turiste.

Folklorno skupino COF “ COF pomeni Klub optimističnih folkloristov “ sestavlja 35 plesalcev in trije godbeniki. Poleg velikega veselja do plesa in druženja pa plešejo predvsem zato, da ohranjajo slovensko plesno izročilo in ga posredujejo širši javnosti. Njihov umetniški vodja je Janez Florjanc “ Fofo, ki mu pomagata korepetitorja za ples Marjan Jakulin in Vinko Kurzweil “ Vinc, peti jih uči Matjaž Ponikvar, predsednik njihove Folklorne sekcije pa je Zoran Trampuž. Kot veteranska skupina plešejo plese skoraj vseh slovenskih pokrajin: belokranjske, prekmurske, goričke, koroške, poljanske (iz Bele Krajine), rezijanske, primorske, plese iz okolice Ljubljane ter dve različici gorenjskih plesov. Gostujejo tudi v tujini, pred kratkim pa so se navdušeni vrnili iz uspešnega potovanja po Turčiji.

Vzdušje, ki so ga s plesom pričarali Cofovci in prilili svoje k odprtju dveh krasnih razstav, se je v prijateljskem in prijetnem ozračju počasi izteklo. Zato gre hvala vsem, ki so pomagali pri uresničitvi prireditve: glavnima sponzorjema Grafiki Bonifer in Vzajemni, zdravstveni zavarovalnici ter vsem ostalim, ki zmeraj znova poskrbijo za to, da se bolniki lahko za trenutek sprostijo in izgubijo v prijetnih melodijah in upodobljenih »domišljijskih« svetovih.

Senta Jaunig

 

Članek je bil objavljen tudi v reviji Isis:

http://www.zzs-mcs.si/s_external/zzs/2005/ISISdec2005.pdf


sekcije
iskalnik


po celotnem spletu
po straneh KUD
e-poštna lista
Naroči se na e-novičke:

prijavi se odjavi se

Pravno obvestilo

© avtor: Zvonka Zupanič Slavec
oblikovala: Biserka Komac
tehnična izvedba: Marko Šufca

Ostalo